Antioksidanti II

Naše telo je neverjeten stroj. Če verjamete ali ne. Sicer ni sestavljen iz železa in plastike, je pa zato sestavljen iz celic. Živa bitja na Zemlji smo odvisna od kisika. Kisik je ključnega pomena za življenje, po drugi strani pa lahko poškoduje celice s tvorbo reaktivnih kisikovih spojin.
Prosti radikali so lahko atomi, molekule ali ioni z vsaj enim elektronom, ki nima para. So visoko reaktivne molekule, ki poškodujejo celične strukture, vključno z nukleinskimi kislinami (DNK, RNK). Nastajajo pri cepitvi kovalentnih vezi in so rezultat običajne celične presnove ali pa posledica dejavnikov okolja (ultravijoličnih in gama žarkov, toplote, kajenja, onesnaženega okolja). Prosti radikali v telesu nastajajo ves čas. Deloma nastajajo naravno, kot nezaželeni produkti pri nepopolnem celičnem dihanju. Nekaj jih tvorijo bele krvne celice, da z njimi napadajo bakterije. Večino kisika, ki ga vdihujemo pri dihanju (približno 95 %) porabijo celice za presnovo, torej za proizvodnjo energije. Preostali kisik pa se porabi za nastanek prostih radikalov. Gre za normalen fiziološki proces in ti radikali nam koristijo, dokler so pod nadzorom.

Za zaščito pred nezaželeno oksidacijo telesa so živali in rastline razvile zapletene antioksidantne sisteme z različnimi tipi antioksidantov. To so na primer glutation, vitamin C in vitamin E ter večkomponentni encimski sistemi, kot so katalaze, superoksid dismutaze in raznovrstne peroksidaze. Majhna vsebnost antioksidantov ali zmanjšano delovanje antioksidantnih encimskih sistemov privede do oksidativnega stresa, ta pa lahko poškoduje ali celo uniči celice. V splošnem antioksidantni sistemi preprečujejo nastanek teh škodljivih reaktivnih snovi ali pa jih odstranjujejo, še preden lahko poškodujejo vitalne dele celic. Glede na pomembne funkcije reaktivnih kisikovih spojin, kot je celična signalizacija, pa naloga antioksidantnega sistema ni odstranitev oksidantov iz organizma v celoti, pač pa zagotoviti optimalno količino le-teh v celicah. Med reaktivne kisikove spojine, ki nastajajo v celicah, sodijo vodikov peroksid, hipoklorna kislina, hidroksilni radikal in superoksidni anion. Hidroksilni radikal je še posebej nestabilen in zato hitro in brez usmiljenja reagira z večino bioloških molekul. Omenjeni oksidanti lahko poškodujejo celice s sprožitvijo verižnih kemijskih reakcij, kot je lipidna peroksidacija ali pa z oksidacijo genskega zapisa (DNK) oz. beljakovin. Poškodbe DNK lahko privedejo do mutacij in posledično do razvoja raka, če niso pravočasno popravljene s popravljalnimi mehanizmi, medtem ko lahko poškodbe beljakovin povzročijo inhibicijo encimov, beljakovinsko denaturacijo in degradacijo.

Raziskovalci ugotavljajo, da oksidativni stres morda prispeva k razvoju številnih bolezni, vključno z Alzheimerjevo demenco, Parkinsonovo boleznijo, patološkimi spremembami ob diabetesu in revmatoidnim artritisom. Pri mnogih od naštetih primerov pa ni popolnoma razjasnjeno, ali je oksidativni stres vzrok bolezni ali pa je posledica. Povezava med oksidativnim stresom in razvojem bolezni pa je na primer bolje poznana pri srčno-žilnih boleznih. Tako na primer oksidacija enega izmed holestorolov (LDL) privede do ateroskleroze in v končni fazi do srčno-žilnih bolezni. Ugotovili so tudi, da nizkokalorična prehrana pri mnogih živalih podaljša srednjo in maksimalno življenjsko dobo. Zato sklepajo, da bi bilo to pripisati zmanjšanemu oksidativnemu stresu. Antioksidanti pa so pogosto uporabljajo tudi kot dodatki v prehrambni industriji za zaščito hrane pred razgradnjo. Izpostavljenost kisiku in sončni svetlobi sta dva glavna vzroka za oksidacijo v hrani, zato se živila dostikrat hranijo v temnih in nepropustnih kontejnerjih, včasih celo v vosku, kot je to praksa pri skladiščenju kumaric. Ker so antioksidanti pomembni za dihanje rastlin, skladiščenje sadja in zelenjave v kontejnerjih brez zraka povzroči neprijeten okus ter neprivlačne barve. Zato ponavadi v kontejnerjih za sadje in zelenjavo vzpostavijo posebno atmosfero z okoli 8% kisika. Antioksidanti so tudi zelo pomembni konzervansi, saj oksidacijske reakcije še zmeraj hitro potekajo v zmrznjeni in hlajeni hrani. Kot konzervanse se uporablja askorbinsko kislino, propil galat, tokoferole, terciarni butilhidrokinon, butiliran hidroksianizol in butiliran hidroksitoluen.

Kot vidimo, so antioksidanti precej pomembne spojine, zato se tudi intenzivno preučujejo. Največ se preučuje vitamin C, vitamin E, betakaroten, flavonoide, koencim Q10, antociane, likopen, glutation ter minerale (selen, cink, baker, magnezij, železo, krom). Veliko večino antioksidantov lahko s hrano dobimo v rastlinah, pa tudi v hrani iz morja (npr. alge). Živila, ki so bogata z antioksidatni so na primer brstični ohrovt, bučke, borovnice, čili, ingver, arašidi, čebula, česen, avokado, beluši, blitva, brokoli, jagode, korenje, kumina, majaron, ohrovt, paradižnik, pomaranče, ribe, sezam, špinača, soja, zelena solata, meta, zelje, žajbelj, itd. Kljub številnim prehranskim dodatkom, ki jih je mogoče kupiti, je najbolje zaužiti antioksidante z izbiro raznovrstne hrane. Res pa je, da je prehrana pogosto neuravnotežena. Zato se za ohranjanje zdravja priporoča uporabo antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil. Seveda, po pameti.

vir: Polet, avtor Dejan Skeledžija