Problemi sodobne prehrane

Kolikokrat ste danes pomislili: »Mudi se, hitro, hitro!«? Enkrat, dvakrat, petkrat, desetkrat?

Naš hitri način življenja nas je popolnoma stisnil v kot. Kljub znanju in tehnološkemu napredku smo postali sužnji. Hitri način življenja nam narekuje, da ne poskrbimo za svoj edini in osnovni blagor: zdravje. Zdravje prihaja iz hrane, kajti paprika, krompir in solata se v naših prebavilih razstavijo na molekule in te molekule postanejo del nas. Čisto zares, paprika se spremeni v nas. Telo zahteva gradnike (beljakovine, minerale, vitamine, ..) in če mu ne damo zahtevanega, se prilagodi nastali situaciji. Toda ta prilagoditev ni ne večna ne vsemogočna. Sčasoma naše telo opeša, zapusti

nas življenjska moč, ves čas smo utrujeni, slabe volje, depresivni. Kmalu potrebujemo nenavadno velike količine spanca, da se vsaj približno spočijemo. In če še vedno nič ne storimo, je bolezen neizbežna.

Naš sužnjelastnik nam ne da časa niti za jesti. V »pomanjkanju« časa se zatekamo k hitro pripravljeni hrani, vse manj pa jemo sveže zelenjave in sadja. Industrijsko v naprej pripravljena hrana je pogosto živalskega izvora in ima visoko vsebnost konzervansov. Je toplotno obdelana in vsebuje dodatke za okus, barvila in arome, ki omogočajo daljšo svežino in daljši rok trajanja. Takšna hrana prav gotovo ne zagotavlja ustrezne oskrbe organizma z vitamini in minerali, ki pa so nujni za ohranitev zdravja in dobrega počutja nasploh.

Vsebnost hranilnih snovi v tako pripravljeni hrani je majhen, poleg tega pa je v njej prisotnih veliko škodljivih snovi, ki se z leti nepravilnega prehranjevanja kopičijo v naših telesih. Je pa taka hrana energetsko bogata, kar še dodatno poslabša situacijo, saj pojemo preveč energije, ki se nalaga v obliki maščobnih zalog. Približno 27 % moških in 38 % žensk v Evropski uniji je predebelih.

Prekomerno telesno maso ima tudi 22 milijonov otrok, do leta 2010 pa naj bi se to število povečalo še za 1,3 milijona. Debelost se pogosto ne obravnava kot resnična težava, sploh pa večina trdi, da debelost zadeva druge in ne nas samih. Zanikanje problema pa ne spremeni dejstva, da debelost pogosto vodij do resnih bolezni srca in ožilja ter sladkorne bolezni.

Živimo v časih, kjer uspejo samo najboljši. Ob silnih količinah napornega dela lahko zdrži samo fizično in psihično zdrav človek. Ohranjanje ravnovesja tako na fizičnem kot na psihičnem nivoju je za naš hitri način življenja nujno. Res malo ljudi lahko reče, da se prehranjujejo zdravo in pravilno. Prehrana sodobnega človeka danes vsebuje preveč mesa in mesnih izdelkov, dodatkov, maščob in sladkorjev namesto z vlakninami bogatega sadja in zelenjave.

Zakaj sta sadje in zelenjava tako opevana? Zlasti zaradi velike vsebnosti vlaknine, ki so sestavni del rastlin. Večinoma so zgrajene iz netopnih polisaharidov, ki se nahajajo v stenah rastlinskih celic. Izredno pomembne so za pravilno delovanje prebavnega trakta, notranje razstrupljanje telesa, uravnavanje nivoja sladkorja, holesterola in trigliceridov ter za redno in nenaporno izločanje blata. Rastlinska vlakna se razlikujejo po viskoznosti in sposobnosti vezanja vode in ravno glede na viskoznost ločimo topne in netopne vlaknine.

Dobro, odločili smo se jesti več sadja in zelenjave. A problem ostaja. Sodobni intenzivni način pridelovanja hrane ima namreč negativen vpliv na količino mineralov, vitaminov in rastlinskih vlaknin v pridelkih. Raziskave so pokazale, da imata današnja sadje in zelenjava v povprečju za več kot pol manj zaščitnega vpliva za človeški organizem, kot sta ga imela včasih. Da bi na primer zadovoljili dnevne potrebe po vlakninah, bi morali zaužiti več kot pet kilogramov sadja in zelenjave na dan. Kar pa seveda ne gre.

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2000 objavila, da je v naši hrani približno 30 % manj vitaminov in mineralov, kot jih je bilo pred petdesetimi leti. Tudi ministrstva za zdravje in kmetijstvo evropskih držav opozarjajo, da iz tal izginja mineral selen, ki je zelo pomemben za pravilno delovanje imunskega sistema, obrambo organizma pred malignimi boleznimi (rakom) ter za ohranjanje mladosti in vitalnosti. Paprika, ki zraste v zemlji, ki ne vsebuje selena, je prav tako lepe oblike in lepe rumena ali zelene barve kot katera koli druga. Le selena ne vsebuje kaj dosti. Pa mangana in cinka. In še marsikaterega drugega nujno potrebnega minerala, ki ga naše telo potrebuje za izgradnjo encimov in za biokemične procese v telesu nasploh. V teh petdesetih letih se je zgodilo marsikaj.

Napredovala je tehnologija, tako računalniška kot kmetijska. Industrijska revolucija je poleg tega, da nam ni treba v službo hoditi peš, prinesla s seboj še onesnaževanje zraka in tal. Kot gobe po dežju so se razpasli tudi drugi uničevalci vitaminov kot na primer alkohol, kajenje, dodatki v hrani, kemično sintetizirana zdravila in drugi. Za marsikoga (še) neznan ubijalec vitaminov je stres: stres v službi, stres doma, nenazadnje tudi stres zaradi medijske gonje okoli »recesije«. Naše telo se namreč na stres odziva z izločanjem hormonov, za njihovo ustvarjanje pa so potrebni vitamini. V razvitem svetu je praktično nemogoče dobiti hrano vrhunske prehranske vrednosti. In kaj nam je storiti? Žal ne kaj dosti. Kot trenutno najboljša rešitev se ponuja bogatenje prehrane z vitaminskimi in mineralnimi dodatki ter drugimi potrebnimi elementi naravnega izvora. Sliši se zastrašujoče. In tudi je. Hrana ne bo nikoli več tako polna, kot je bila.

vir: Polet