zasvojenost z igrami

Zasvojenost je resna zadeva. ŽE v kolikor ne gre za zasvojenost s “trdimi” in močno zasvojljivimi sredstvi, ima tak ali drugačen vpliv na zdravje. Predvsem gre pri zasvojenosti za to, da je ponavljajoče in stalno uživanje oz . početje nečesa. Tudi v primeru zasvojenosti z “neškodljivimi” sredstvi, imajo ta lahko negativne učinke že zaradi visoke količine.

Danes je vedno več mladostnikov (ne nujno najstnikov) zasvojenih z igrami. Pri tem ne mislimo na igre na srečo, kot jih ponujajo npr. e Stave. Veliko težavo namreč predstavljajo čisto “navadne” računalniške igre.

Po nekaterih raziskavah lahko sklepamo, da se več kot tretjina najstnikov s starši prereka glede igranja iger. Igre pa so vedno bolj časovno požrešne in vedno bolj vlečejo igralce k igranju. To je staršu, ki izhaja iz generacije, ko niti televizije še ni bilo, seveda popolnoma nerazumljivo. Še bolj nepredstavljiv pa je učinek igranja iger in “privlačnost” le-teh za najstnike.

igre povzročajo zasvojenost vedno bolj

Vse igre, računalniške igre, casino igre, spletne igre in druge, imajo vgrajen “mehanizem”, ki stalno spodbuja k igranju. Iz ene generacije igre v drugo (igre se stalno posodabljajo) so vedno bolj “uspešne” v ustvarjanju odvisnosti in porabljanju časa. Današnjih iger pač ni možno igrati, v kolikor jim ne namenimo 6 ur dnevno (ponavadi jih igrajo ponoči). Poglejmo si zasvojenost z igrami v številkah.

zasvojenost z igrami

Čeprav večina igralcev, po nekoliko starejših podatkih porabi 8 ur tedensko za igranje iger, pa jih pravi “maherji” porabijo vsaj toliko na dan (na noč). Pri računalniških igrah je namreč tako, kot v resničnem življenju. Če želiš uspeti, moraš biti predan in namenjati obilo časa. (ustvarjalci iger se tega zavedajo in to izkoriščajo)

Igre kratijo spanec

Sodobna mladina spi manj, kot so prejšnje generacije spale kdajkoli. V povprečju naj bi šlo za 2-3 uri manj, a je več na tem. Igralci iger običajno igrajo od poznega popoldneva (ko je šola / služba končana in kosilo / večerja v želodcu), pa tja do 3. oz. 4. ure zjutraj. Posledica je pozno vstajanje, zamujanje, nepripravljenost na naslednji dan in seveda “apatičnost”, ki je posledica visokih dražljajev in pomanjkanja spanca. Dan pravega igričarja se torej začne med 10 in 11. uro in traja do 4. zjutraj. Vmes je nekaj časa za pico npr.

V povprečju naj bi šlo za 2-3 uri manj, a je več na tem. Igralci iger običajno igrajo od poznega popoldneva, pa tja do 3. oz. 4. ure zjutraj.

Skoraj tretjina slovenskih otrok je igrala ali igra igre, ki so zasvojlive. To pomeni, da so izpostavljeni zasvojenosti. Kako pa se to manifestira oz. odraža in kam se odvija, pa je močno odvisno od staršev in urejenosti odnosov v družinah.

Svoj čas je imela najbolj priljubljena igra WoW preko 13 milijonov igralcev. A ta je že zastarela. Poglejte si katere so najbolj zasvojljive igre (2018) sspodaj. V letu 2019 so na “trgu” že nove igre.

Razvoj iger namreč napreduje tako hitro, da starši, ki se na svet računalništva (bolje rečeno interneta) ne spoznajo, niti v teoriji ne morejo dohajati. Ni dovolj namreč, da vprašamo, katero igro nekdo igra. Poskusite jo igrati. Pri igrah, ki povzročajo odvisnost je namreč tako, da niti ne opaziš, da je noč mimo, saj se ob igranju tako hitro izgubi občutek za čas.

Spletne igre v Evropi igra preko 60 % otrok med 9 in 12 let in preko 80 % otrok med 13 in 16 let. Mrežne igre, ki se jih igra skupaj z soigralci, igra polovica fantov med 9 in 16 let.

Kako prepoznati zasvojenost z igrami

Zasvojenost ima vedno iste simptome. ne glede na to, ali gre za zasvojenost z igrami na srečo, ali za zasvojenost s čim drugim, so simptomi enaki.

Prvi znak je zagotovo prekomerna poraba časa. Pri tem se moramo zavedati, da gre ne le za problem posameznika, temveč za problem družbe.

Že desetletja se npr. osnovnošolci med odmori pogovarjajo o igrah, ki jih nato popoldan igrajo “online”, vsak iz svoje sobe. Torej se na nek način družijo oz. živijo v nekem “socialnem” okolju, povezani z vrstniki.

Drugi znak je “apatičnost” in stalna potreba po igranju. Zdravo bi bilo, v kolikor bi posameznik takemu brezplodnemu početju namenil primerno količino časa (npr. eno uro dnevno za “zabavo”). Igre pa so narejene tako, da je v eni uri nemogoče igrati, nima smisla. V povezavi z visoko stopnjo dražljajev ob igranju (strah, občutek evforije, zmaga, stiske, …), ki jih ob igranju “dobre” igre dejansko doživljaju igralci, je ob prenehanju in ne-igranju stalno prisoten občutek pomanjkanja nečesa. Nič drugega se človeku ne dogaja v življenju oz. ni stvari, ki bi bila vsaj pol toliko zanimiva in “izpolnjujoča” kot igre. Tako so pač narejene.

Igranje skrivaj, problemi v življenju (šola, delo, odnosi) in podobno so še ostali znaki zasvojenosti.

Kako pomagati odvisniku od iger

K sreči kakšne hude telesne krize abstinenca ne povzroča. Na žalost, pa igranje iger ni le hobi, temveč način življenja najstnika. Zato je vse skupaj treba jemati širše, kot tako, da zgolj nekaj vzamemo. Prekinitev igranja iger je treba z nečim nadomestiti, zamenjati. To pogosto pomeni, da mora mladostnik posledično zamenjati družbo v šoli, kar mu popolnoma podre svet. Zasvojenost z igrami tako ni ravno enostavna zadeva.